PRAZGODOVINA

Področje okoli Šoštanja je bilo naseljeno že v prazgodovini, saj se v neposredni bližini, ob Hudem potoku v Šentflorijanu pod Belimi Vodami nahaja znano arheološko najdišče Mornova Zijalka. Brodar, ki je v njej odkril 24 prazgodovinskih artefaktov, kateri pripadajo končni musterienski kulturi, ter mezolitsko orodje, med katerim izstopata dve koščeni harpuni in ravno takšna konica. Jama je služila za začasno bivališče tudi kasneje, saj je bilo v njej najdeno antično bivališče na kar 383-tih kolih ter večje število antičnih in morda tudi halstatskih drobnih najdb. Prav tako govori o predsrednjeveški poseljenosti zahodnega dela Šaleške doline na novo odkrita in v zadnjem času raziskovana lokacija ob Ležnu, na področju danes že propadle vasi Družmirje, kjer arheologi domnevajo poznoantično in zgodnjesrednjeveško najdišče.

SREDNJI VEK

Kraj Šoštanj je dobil svoje ime po gradu, katerega gradniki se prvič omenjajo v listini nastali med l. 1189 in 1193. Grad so zgradili svobodni plemiči Šoštanjski, ki so ga v 13. stoletju prodali grofom Vovbrškim, po njihovem izumrtju je leta 1322 prešel v roke Žovneških, kasnejših Celjskih, ter po letu 1453 v deželnoknežje roke. V času celjsko-habsburških vojn je bil uničen stari šoštanjski grad, ki ga je nadomestil danes izginuli trški dvorec, Amtshaus. Tega je leta 1734 uničil požar ter ga niso več obnovili. Sedež gospoščine so prestavili v bližnjo kaščo, današnjo graščino Turn. Pod gradom se je kmalu razvila trška naselbina, v kateri se 30. aprila 1348 prvič omeja trški sodnik. Trg je bil žovneška ustanova ter je po izumrtju Celjanov postal deželnoknežji. Župnijska cerkev sv. Mihaela je ostala v sosednjem Družmirju, v Šoštanju pa so že v 12. stoletju zgradili - prvotno kot grajsko kapelo - trško cerkev sv. Mohorja in Fortunata. Leta 1635 je bil Š. prizorišče kmečkega upora, v katerem se je edini oboroženi boj med vstajniki in kmeti vršil ravno ob šoštanjskem gradu. V 18. stoletju so v bližini Šoštanja začeli izkoriščati tudi najdišče cinkove in svinčeve rude, kar predstavlja prvi poskus uvajanja industrijske proizvodnje na to področje. Rudišče sta izkoriščali združba Blei-, Silber- und Galmei - Untersuchungsbau zu Schönstein, ki je bila ustanovljena leta 1776 in do srede 19. stoletja dalje Premogovna združba v Zagorju ob Savi.

Od leta 1874 je bil rudnik v lasti erarja, leta 1877 pa so zgradili ob reki Paki celo talilnico svinca in cinkarno, ki je delovala vse do 1. svetovne vojne in kjer so vsega skupaj pridobili okrog 500 t cinka in 100 ton svinca. Večji razvoj Šoštanja od konca 18. stoletja dalje je povezan z družino Vošnjak, ki je v Šoštanju ustanovila svojo prvo usnjarsko delavnico leta 1788, ki je v začetku 20. stoletja prerasla v enega največjih usnjarskih obratov v Evropi. Razvoju usnjarske industrije, ter vplivu družine Vošnjak, se ima Šoštanj tudi zahvaliti, da je postal mesto 28. 06. 1911. Usnjarstvo je po pomenu po drugi svetovni vojni zamenjala proizvodnja električne energije. Leta 1956 so dogradili prvo termoelektrarno, ter ji nato dozidali še štiri dodatne bloke, tako da je danes z letno proizvodnjo 3,6 milijarde kWh električne in 500 milijonov kWh toplotne energije največja v Sloveniji.

II. SVETOVNA VOJNA

Ob napadu leta 1941 na Jugoslavijo so v Šoštanju ustanovili skupino prostovoljcev pod vodstvom Biba Röcka; ta je prišla do zasavskih revirjev, kjer so zakopali orožje za revirske prvoborce. V Šoštanju ej bila med drugo svetovno vojno orožniška postaja in gestapovsko oporišče; izmenjavale so se policijske, vermanske in vojaške enote, nekaj časa pa je v okviru gestapovskega oporišča deloval tudi poseben lovski odred. Do leta 1944 je imel nemški okupator policijsko postojanko v Družmirju, nato pa je zgradil več utrdb v samem mestu in ob železniški progi. Posebej in uspešen je bil partizanski napad na mesto Šoštanj v noči na 8. oktober 1941. Zaradi svoje lege, okupatorjeve posadke in gospodarskega pomena je bil Šoštanj v letih 1944 in 1945 tarča napadov Bračičeve in Šercerjeve brigade, vendar jih je nemška posadka zdržala in odbila. Novembra 1944 je okupator zaplenil tudi premoženje družine Vošnjak. Iz medvojnega časa je potrebno omeniti še, da je v Šoštanju okupator 10. oktobra, kot odgovor na napad na mesto dva dni pred tem, ustrelil v Šoštanju 10 talcev, ter nato 28. februarja 1944 še 10 v bližnjih Metlečah.

UMETNOSTNO ZGODOVINSKI SPOMENIKI

Izmed umetnostnih spomenikov je v Šoštanju potrebno izpostaviti predvsem nekdanji grad Šoštanj, danes imenovan tudi Pusti grad, od katere je skoraj do prvotne višine ohranjen obnovljeni bergfrid iz 12. stoletja. Nekdanja šoštanjska župna cerkev sv. Mihaela, ki je ležala ob vasi Družmirje in je izginila skupaj s samo vasjo je nastala gotovo vsaj v 12. stoletju. Žal je bila leta 1975 porušena, tako da je od nje ostalo le še nekaj opreme. Vešji del le-te je shranjen v njeni naslednici, novi cerkvi, ki je bila leta 1974 na novo sezidana na vhodu v sotesko Penk. Med najpomembnejše ohranjene kose opreme stare cerkve je potrebno izpostaviti glavni oltar, koroško delo iz leta 1748. Na nizki terasi nad mestom stoji podružnična cerkev sv. Mohorja in Fortunata, katere prednica je nastala že konec 12. stoletja, verjetno kot grajska kapela. Imela je ravno stropano ladjo in banjasti prezbiterij, ki je v pritličju zvonice današnje cerkve skupaj z originalnim oknom in v letu 2001 na novo odkritim vhodom in originalnim tlakovanjem, še vedno ohranjen. V začetku 14. stoletja so ta prostor tudi prekrili z motivi iz legende cerkvenih patronov, leta 1535 pa nad njim sezidali še danes stoječi zvonik. Razen zvonika so cerkev leta 1776 porušili ter sezidali novo stavbo s centralno kupolasto obokano ladjo in pravokotnim prezbiterijem. Od stare opreme je ohranjena slika Sv. Mohor in Fortunat , delo Leopolda Layerja. Oltarja Roženvenske Matere Božje, delo Jožefa Stainerja iz 1738 - 1740 in sv. Rešnjega telesa, delo Ferdinanda Galla iz leta 1757 pa sta prenesena iz stare družmirske cerkve.

Besedilo: Tone Ravnikar