Krajevna skupnost Topolšica

Matična št.: 5021880
Davčna št.: 18439373
Bančni račun: SI56 0110 0600 8364 818

ZGODOVINSKI PODATKI O TOPOLŠICI

Zgodovinski oris Topolšice delimo na nekaj karakterističnih obdobij 1. Obdobje pred prvo svetovno vojno 2. Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno 3. Obdobje druge svetovne vojne 4. Obdobje po drugi svetovni vojni 1. Obdobje pred prvo svetovno vojno Prve zapise o zdravilni vodi v Topolšici so našli v dnevniku ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, ko je prišel na obisk k cerkveni gosposki v Šoštanj, saj so ti kraji takrat sodili pod ljubljansko škofijo. Škof navaja, da se je v vrelcu osemkrat okopal in se zatem bolje počutil. To je bilo 31. maja 1617. Leta 1839 je bilo v Topolšici 86 hiš in 544 prebivalcev in leto dni prej so bile toplice odprte za javno uporabo. Lastnik večjega dela zemljišča in zdravilnega vrelca je bil skoraj 50 let kmet, mlinar in gostilničar Stopar vulgo Topličnik. Topli vrelec je zajel v dva manjša bazena z nadzidano stavbo. Od kopalcev je pobiral pristojbino, stalnih gostov še ni bilo. Zapisano je, da so si kopanje lahko privoščili le boljši gospodje, ker je bilo precej drago. Iz zemljiških knjig je razvidno, da sta zdravilni vrelec leta 1874 odkupila dunajska zdravnika. Po tem se je zdravilišče lepo in hitro razvijalo. Leta 1898 je bilo zgrajenih že več stavb za sezonske goste, zasadili so tudi park. Zapisana je pripoved domačina Franca Hrastnika, ki se je med prvo svetovno vojno vozil skozi dunajsko Novo mesto in videl na kolodvoru velik reklamni napis, ki je vabil goste v Warmbad Topolschitz. Žal ni nikakršnih dokumentiranih podatkov o načinu in obsegu fizikalnega zdravljenja pred prvo svetovno vojno v Topolšici, razen pričevanja starejših domačinov in v madžarščini tiskanega reklamnega prospekta za Bad Topolschitz, izdanega na Dunaju leta 1910. Iz prospekta je razvidno, da je trajala sezona od 1. maja do 1. oktobra. Zdravilišče imenujejo psihodietetično in je kot posebni metodi nudilo zračne ter sončne kopeli. Zdravilišče je vodil Hueber Godfried, dr. med. univ., osebje pa je bilo "izredno šolano", kar je zagotavljalo najsodobnejše metode zdravljenja. Zdravilišče je skrbelo tudi za razvedrilo in izlete in med ponudbo priporočalo obisk dveh vasi: Šoštanja in Velenja. Natisnjene fotografije dokazujejo, da je bilo zdravilišče bogato opremljeno, po čemer sklepamo, da je bilo poslovno uspešno. Omeniti velja, da je del Topličnikovega zemljišča kupila tudi Šolska skupnost in tako je Topolšica dobila prvo šolo leta 1885. Učni jezik je bil nemški, skrb za šolo pa je opravljal okrajni šolski svet, v katerem je Topolšico zastopal gostilničar Mihael Golob. Naš kraj, častitljive starosti, je bil torej v zgodovini še pomembnejši, kot je danes.

OBČINA TOPOLŠICA

(ustanovjena l. 1898) Ohranjeni podatki dokazujejo, da je bila Občina Topolšica /v prvem poimenovanjuOBČINA TOPOLŠKA/ ustanovljena leta 1898.

2. Obdobje med prvo in drugo svetovno vojno

Tudi za to obdobje so ohranjeni podatki o delovanju OBČINE TOPOLŠICA, ki je tedaj spadala pod Dravsko banovino. Razvoj kraja med obema vojnama je težko dokumentirati, ker so bili arhivi med II. svetovno vojno praktično popolnoma uničeni. Delno ohranjeni so bolniški popisi in del operacijskih protokolov ter tiskano statistično poročilo za petletno obdobje 1923 1927. Iz tega si lahko ustvarimo sliko o strokovnem razvoju zdravilišča. Razvoj kraja je seveda tesno povezan z njim. Po prvi svetovni vojni so se razširile socialne bolezni, med njimi obsežna epidemija tuberkuloze, za zdravljenje le-te pa v Sloveniji ni bilo ustanove. Vlada Kraljevine SHS je spomladi 1919 odkupila zemljišče in objekte obstoječega zdravilišča Topolšica ter ustanovila prvi sanatorij za zdravljenje tuberkuloze v Sloveniji. Temu so sledili številni sanatoriji drugje po Kraljevini Jugoslaviji, v Sloveniji pa še drugi in sicer na Golniku leta 1921. V Topolšici je bilo na 40 hektarih zemljišč zgrajenih ali adaptiranih 30 različnih zgradb. Sanatorij ni imel samo oddelkov za nego in zdravljenje bolnikov, temveč tudi ekonomijo za pridelavo živil, obrtniške delavnice, svoj vodovod, električno centralo, žago in pošto. Spomladi 1919 so bili sprejeti prvi tuberkulozni bolniki, sprva iz Slovenije, kmalu tudi iz drugih krajev Jugoslavije, še posebno iz Beograda. Zdravljenje je takrat, ko še ni bilo učinkovitih zdravil, zahtevalo ugodne klimatske pogoje, mir in sprehode v bogatih smrekovih gozdovih. Sanatorij je imel 250 do 300 postelj in je bil finančno odvisen od Beograda. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, trajalo je več let. Zdravilišče je tako iz balneološke sezonske ustanove prešlo v hospitalno ustanovo s kroničnimi bolniki. Iz ohranjene arhivske dokumentacije je razvidna strokovna rast ustanove. Uporabljali so vse sodobne diagnostične in terapevtske metode. Dr. Savič, ki je ustanovo vodil od 1922 do 1939 je prej nepoznano zdravilišče dvignil v prvorazredni, daleč poznan in priznan zavod. Poleg higiensko dietetskih metod so uvedli tudi operativno terapijo. Med obema vojnama se je v Topolšici zdravilo preko 10 000 bolnikov iz vseh krajev Jugoslavije. V tem času je v zavodu specializiralo ali sicer delovalo preko 30 zdravnikov. V bolnišnici je bilo v sedmih bolniških objektih od 250 do 300 postelj.

Med bolniki je bilo veliko otrok, zanje je dal dr.Vasa Savić, takratni šef zdravilišča, urediti prostor v gozdu, kjer je ob lepem vremenu potekal pouk. Šola je dobila ime Gozdna šola, bila je pod upraviteljstvom krajevne šole in v njej sta učili dve šolski sestri. V Topolšici so se zdravili številni znani intelektualci. Tako srbska pesnica Desanka Maksimović, ki je mnogo let kasneje (1954) izdala roman Otvoreni prozor, kjer opisuje življenje v sanatoriju, predvojne razmere v Beogradu in dr. Savića. Književnik Branimir Čosić je med tukajšnjim zdravljenjem pisal roman Pokošeno polje. Od znanih politikov naj omenimo Vladimira Bakariča. Zaradi dolge odsotnosti bolnikov od doma so svojci prihajali v naš kraj in tu iskali prenočišča ter druge usluge, nujne za vsakdanje življenje. V zvezi z zdravljenjem tuberkuloze je izjemno pomemben podatek, da je prav v Topolšici dr. Lušicky uvedel operativno metodo pnevmotoraks. 3. Obdobje druge svetovne vojne Druga svetovna vojna z okupacijo je prizadela zdravilišče Topolšico mnogo huje kot prva svetovna vojna. Jože Menhart, bivši trgovec, je izjavil, da se je uporniško gibanje v Topolšici začelo v prvih mesecih leta 1942. Sestanki so bili na domačiji Marije Kotnik, kjer je bila vsa vojna leta partizanska postojanka in tudi ustanovljen odbor Osvobodilne fronte. Partizan Tone Ulrih - Kristl je vodil sestanke, dajal navodila o zbiranju orožja ter hrane za partizane. V juniju leta 1943 so se pojavili v Topolšici prvi partizani, med njimi tudi bolni in ranjeni. Tedanji upravitelj šole Alojz Menhart je zanje v stari šoli uredil dobro skrita ležišča, iz zdravilišča pa je prihajal dr.Okolokulak, ki jih je zdravil. Bolnica v Topolšici je bila neizčrpen vir vsakršnega sanitetnega materiala za partizanske ranjence in zbirališče hrane. Poznali so jo vsi partizanski zdravniki na Štajerskem. Kljub nemškemu vodstvu je vse osebje delilo usodo naših ljudi in bilo tako enotno, da so se v bolnici ilegalno zdravili partizanski ranjenci. Tukaj je bil operiran tudi komandant Efenko. Nemci so slovenska imena paviljonov (Smrečina, Mladika, Breda, Vesna) ponemčili, a se na tem območju niso počutili varne. Zato v bolnico niso ničesar vlagali in ničesar prispevali za njeno vzdrževanje. 5.decembra 1944 so pobrali vse kakovostno pohištvo, sanitetne naprave, boljše perilo, celo pribor in vse v petih vagonih, skupaj z osebjem prepeljali v zgornjo Avstrijo. Nemci pa so februarja 1945 nastanili v bolnici preko 1000 svojih, z Balkana umikajočih ranjencev in jo kasneje ob umiku 30.aprila ponovno izpraznili. Iz Topolšice pa je 9.maja 1945 tudi odšla v svet novica o kapitulaciji nemških oboroženih sil za jugovzhodno Evropo.

Generalpolkovnik Aleksander Loehr je za umik svoje armade iz Zagreba in Karlovca proti Pliberku izbral smer čez Šoštanj in Črno na Koroškem, saj so bile ostale poti še slabše. Armada je štela najmanj 195.000 mož in je poleg pehotnega orožja imela še precej topništva in oklepnikov. Štab 4.operativne cone je sklenil, da jim zapre pot. Sledili so burni dogodki, ki jih bo ohranila zgodovina, priča časa in učiteljica življenja. V poganjih z Loehrom je bil zelo spreten Ivan Dolničar - Janošek. Listino o vdaji, ki je bila napisana v slovenščini in nemščini, pa sta podpisala načelnik štaba 4.operativne cone major Petar Brajović in politični komisar Matevž Hace.Na ta dogodek velikega zgodovinskega pomena smo Topolščani ponosni, zato je 9.maj že vrsto let naš krajevni praznik in v Topolšici je urejena spominska soba. 4. Obdobje po drugi svetovni vojni Obdobje po drugi svetovni vojni je bilo najbolj burno glede sprememb na področju lokalne samouprave. Občina Topolšica je bila ukinjena leta 1946, kraj je bil pripojen Občini Šoštanj. Z razvojem energetike je Šaleška dolina doživela velike spremembe. Razvijati se je pričelo mesto Velenje, ki je leta 1960 postalo občina, ukinjena je bila Občina Šoštanj in Topolšica je postala del Občine Velenje. Tudi na drugih področjih so bile spremembe velike. V začetku maja 1946 je bila bolnišnica preimenovana v Vojno bolnico za zdravljenje tuberkuloznih bolnikov. Julija istega leta je prišla pod civilno upravo Ministrstva za ljudsko zdravstvo Slovenije. Povojna epidemija tuberkuloze je narekovala širjenje obstoječih kapacitet. Zgradili so dva sodobna objekta, število standardnih bolniških postelj pa je nihalo med 330 in 260. Leta 1946 je bolnišnica ustanovila dispanzer za pljučne bolezni v Šoštanju, 1950 pa še v Mozirju. Spomladi 1950 je bil v bolnišnici organiziran torakokirurški center, ki je deloval do marca 1966. Po ukinitvi Novega Celja je bila bolnišnica leta 1970 kot bolniška delovna enota z dvema oddelkoma - pljučni in interni - priključena bolnišnici Celje. V tem času je imel pljučni oddelek 200, interni pa 60 postelj. Oba oddelka sta se strokovno dopolnjevala, spekter preiskav se je večal, število sprejemov pa je silovito naraščalo. 1.1.1976 se je bolnišnica kot TOZD priključila ZC Velenje znotraj katerega je delovala do decembra 1993, ko jo je Ministrstvo za zdravstvo RS ustanovilo kot samostojni zavod. To je bilo tudi prelomno obdobje za ponovni zagon zdraviliške dejavnosti. Leta 1983 je bila končana gradnja hotela Vesna in iz delovnega procesa se je izločila zdraviliško-gostinska dejavnost kot TOZD Naravno zdravilišče Topolšica. Obsegale so zdraviliški kompleks s 227 posteljami, 350 sedeži, rekreacijske in terapevtske bazene in sodobne prostore za medicino. Podobo kraja najpomembneje oblikujeta zdraviliška in bolnišnična dejavnost. -Bolnišnična dejavnost Zgodovina bolnišnične dejavnosti je podrobneje opisana v poglavju o zgodovini Topolšice, v tem delu pa sedanje stanje. Iz zgodovinskih podatkov je razvidno, da je ustanova po 2. svetovni vojni doživela veliko organizacijskih sprememb, od leta 1993 pa deluje kot samostojni zavod. Ima dva oddelka - pljučni in interni - pljučni oddelek ima 200, interni pa 60 postelj. Oba oddelka sta se strokovno dopolnjevala, spekter preiskav se veča. V bolnici Topolšica je 200 zaposlenih. Bolnišnica dobro sodeluje z Bolnišnico Golnik, Onkološkim inštitutom, Kliniko za torakalno kirurgijo, Bolnišnico Maribor, sosednjima regijskima bolnišnicama in dispanzerji.

Ostale dejavnosti

Na območju Topolšice deluje nekaj uspešnih podjetnikov in obrtnikov (36 pravnih in fizičnih oseb z okoli 80 zaposlenimi), ki izvajajo storitvene dejavnosti. Omenili bi še kmetijstvo in naravna bogastva. - Kmetijstvo Območje je kmetijsko razvito, 30 kmetij ima registrirano dejavnost, prevladuje gozdarstvo in živinoreja. - Naravna bogastva Območje Topolšice je bogato po virih pitne vode in termalne vode. Zajetja vode iz območja Topolšice oskrbujejo s pitno vodo Občino Šoštanj in Mestno občino Velenje ter Termoelektrarno Šoštanj, termalna voda (s temperaturo 320 C) pa je osnova zdraviliškemu turizmu. -Zdraviliška dejavnost Zgodovina zdraviliške dejavnosti je podrobneje opisana v poglavju o zgodovini Topolšice, v tem delu pa sedanje stanje. Naravno zdravilišče Topolšica se je začelo razvijati in dobivati današnjo podobo šele konec 80-tih, ko se je izločilo iz sestava Zdravstvenega centra Velenja in se preoblikovalo najprej v družbo d.o.o., leta 1995 pa v delniško družbo Naravno zdravilišče Topolšica - Terme Topolšica. Z novo organiziranostjo se je začel nov razvojni ciklus Term Topolšica, zagon je dala tudi ekološka sanacija Šaleške doline z izgradnjo čistilnih naprav dimnih plinov v Termoelektrarni Šoštanj. V letih 2000 in 2001 so bile zaključene pomembne naložbe, v katere je bilo vloženih veliko sredstev v povečanje in posodobitev spalnih kapacitet, posodobitev terapevtskih in rekreacijskih zmogljivosti, preureditev zunanjega bazena in sončne terase. Naravno zdravilišče Topolšica-Terme Topolšica d.d., pomembno oblikuje podobo kraja. Obsega hotelski del z bazeni s termalno vodo, center za rehabilitacijo in medicinski del z diagnostiko in terapijami, parkom in rekreacijskimi površinami. Poleg navedenih primarnih dejavnosti zdravilišče razvija še dejavnost izobraževanja, športno-rekreacijsko dejavnost, obrtne dejavnosti /domača obrt/. Poslovni koncept družbe je razviti miren zdraviliški center v naravnem okolju /do 500 posteljnih kapacitet/, s sprehodi v naravo, kopanjem v termalni vodi s kvalitetnimi zdravstvenimi, hotelskimi, izobraževalnimi in drugimi storitvami. Prevzemajo pobudo pri povezovanju nosilcev zdravstvene in turistične ponudbe v šaleški dolini in širše in želijo izgraditi koncept ponudbe, ki bo zanimiv za domačega in tujega gosta. V Termah Topolšica je 150 zaposlenih.